PREDMET
Mlajši, od tega je že dolgo, star okrog 16 ali 17 let, sem se podal na vlak, v iskanju avantur, z ljubeznijo v srcu, z nekaj drobiža v žepu. Prebral sem nekaj pesmi, poslušal glasbo iz preloma 1960-tih v 1970-ta, iz ZDA in UK. Hipiji iz kapitalizma so mi, takrat živečemu v nekako komunistični Jugoslaviji, peli o potovanjih, bolj iz plošč kot v živo. Tako sem se znašel na vlaku Jugoslovanskih železnic. Internet še ni prišel do mene. So pa vagoni imeli stranišče. In to je imelo vrata. In ta kljuko. Pod kljuko je pisalo “Prosto” ali “Zasedeno” - odvisno od tega, ali je bilo stranišče pač prosto ali zasedeno, odprto ali zaklenjeno.Kasneje, ko je prišel internet, sem pisal internetno poezijo, v ozadju sprogramirano. (Ergodično – glej: Espen J. Aarseth: Cybertext. O besedilu, ki se zgodi, ko nekdo/bralec nekaj naredi.) Vrata na vlaku so prvi primer tega principa, kar sem jih videl, še preden sem vedel, za kaj gre in še preden sem se prvič logiral v internet.
